"Imam marsikaj, nimam pa duše"

Tu ob kavi sediva na dan kulture (pogovor je potekal v torek, op. p.). V kakšnem stanju je danes kultura v Sloveniji?
Kar se tiče mene v redu (smeh), kar pa se tiče kulture nasploh pa - malo tako, malo drugače oziroma kakor kdo.

Kakšna je po vašem mnenju vloga umetnice v slovenskem prostoru?
Ne vidim ločnice med žensko in moškim umetnikom. Ali je ali ni. Pravi so pravi, šod'r je pa šod'r.

Zapisali ste, da bi se morali v šolah otroci več učiti o ljudskih pesmih ...
V šolah bi morali obvezno imeti ljudsko pesništvo, ker so to naše korenine, ne pa Avseniki. Ne vem pa, ali se to sliši do aktualnega ministra. Menim tudi, da bi morali v šolah kot tuji jezik uvesti znakovni jezik, ki ga uporabljajo gluhonemi, saj so zaradi našega nepoznavanja tega jezika izločeni iz družbe. In tudi nikomur znanje znakovnega jezika ne bi škodilo, saj bi se vsi lahko pogovarjali bolj potiho.

Po drugi strani pa pravite, da so otroci v osnovni šoli premladi, da bi se učili o Prešernu in njegovi uki žeji.
Kako naj otrok razume stavek "de b' uka žeja me iz tvojga svéta speljala ne bila, goljfiva kača"? Tega še jaz nisem dolgo razumela. Kakšna uka žeja? Kakšna goljufiva kača? Namesto da bi jim dali brati ljudsko poezijo, jim dajo Prešerna.

Morda iz tu izhaja odpor mladine do slovenskih avtorjev? Ker jih že v tako zgodnji mladosti z njimi dobesedno posiljujejo in jih silijo brati stvari, ki jih bodo morda razumeli šele kakšno desetletje kasneje?
Seveda. Od mladega človeka je težko pričakovati, da bo užival. To je rezervirano za študente, med katerimi pa so že žlahtni bralci in publika. Tudi sama med študentsko publiko velikokrat občutim, da me razumejo in da sem jim pri srcu. Mlad človek se mora zaljubljati in početi neumnosti, ne pa brati kakšno prav težko balado.

Te dni se ta mladina – študenti – bojuje proti privatizaciji šolstva in morebitnim šolninam.
Ko slišim besede, kot je plačljiv študij, bi najraje zagrabila za sekiro.

Pa menite, da se mladi danes dovolj bojujejo za svoje pravice ali gre za bolj spečo generacijo, kot se dostikrat izrazijo te, ki tako menijo?
Jaz kot predstavnica starejše generacije jim lahko pomagam le tako, da jih ščuvam in to tudi vsake toliko časa počnem. Zato tudi pišem takšne stvari, kjer se posmehujem tej državi in tej politiki. Na žalost pa se premiki dostikrat zgodijo šele takrat, ko začne teči kri. In še takrat ni sigurno. Ta politika je tako zacementirala in zasmradila slovensko sceno, da je vse skupaj precej brezupno. Bi pa tukaj citirala Prešernov verz: Mladost povsod vesele lučice prižiga.

Spoštujete Slovenijo kot državo?
Vedno težje jo je spoštovati. Jaz je sploh ne spoštujem več. Te države ne priznavam – zame je Slovenija domovina, pokrajina in dedinja visoke ljudske kulture.

Kdaj pa ste jo prenehali spoštovati?
Takoj ko je prišel na oblast Demos in je Peterle obdavčil knjigo. Potem se je na to državo kot klop prisesala še Rimskokatoliška cerkev. In ne bo odpadla tudi takrat, ko bo že vse posesala.

Novega papeža hvalijo, da je liberalnejši in skromnejši od svojih predhodnikov ...
Jaz ne verjamem nobenemu papežu, Cerkev ima, že odkar obstaja, tako slab ugled, da je bilo treba zdaj dobiti nekega simpatičnega populista. Vendar jaz ne pozabljam, da je ta papež jezuit in včasih so rekli "zvit kot jezuit". Meni zadostuje, da sem o teh božjih vojščakih prebrala knjigo Jezusova družba Jiříja Šotole. Mislim, da nikoli v vsej zgodovini ni bilo papeža, ki ne bi bil baraba. Zaradi mene naj sicer bo, ker sem tako ali tako ateist, in dokler ne rinejo v moj kot, jih pustim pri miru. A kot je že rekel Rode, je Rimskokatoliška cerkev, da se vtakne v vsako družbeno poro. Moj prijatelj, tudi ateist, je rekel: "Samo še eno poro imam in na njej sedim, te pa Rodetu ne dam!"

Pa nikoli niste spoznali morda kakšnega škofa ali duhovnika, ki se vam je zdel pošten?
Ja, spominjam se, da sem bila v osnovni šoli in smo imeli verouk, kjer je bil katehet, ki se ga rada spominjam, ker je bil dober človek. Učil nas je sicer moliti; tudi nič nam takrat ni škodilo, da smo verjeli v angele. Takrat – takoj po osvoboditvi – je vladala huda lakota in v zadnji klopi je sedel zelo reven suh fantek, ki je imel pod klopjo kos kruha in ga je po grižljajih skrivaj jedel. Ena štrebarska smrklja pa je dvignila roko in ga katehetu zatožila, on pa ji je odvrnil: "Naj je, Bog mu blagoslovi!" To je eden od najlepših spominov.

In to je bil edini? Kaj pa kdo iz novejšega obdobja?
No, spomnim se tudi škofa Grma še v nekdanji Jugoslaviji, ki je rekel, da imajo tudi živali dušo, česar kot škof ne bi smel reči. Rekel je, da ima vsaka živa stvar dušo – vsaka žival in vsaka rastlina. To je bila prav poganska izjava. Še danes spoštujem spomin nanj. Kako pa bo s papežem Frančiškom, pa bomo videli, ko bo prišlo do vprašanja splava in evtanazije – takrat bomo videli, koliko je kaj moralen človek.

Citirali ste, da naj bi vse žive stvari imele dušo. Kaj pa vi, ste imeli kdaj kakšno duhovno izkušnjo? Kaj se bo zgodilo z vami, ko zapustite ta svet?
Jaz sem cinik in rečem, da nimam duše. Imam marsikaj, duše pa nimam, to naj imajo religiozni ljudje.

Podprli ste ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ga danes še podpirate?
Ga. Navsezadnje je v teh navalih klerikalizma in klerofašizma vztrajno spoštoval tradicijo NOB in ni pustil pljuvati po partizanstvu. Zame je to velika kakovost. Poleg tega pa je kot človek odprt in ima posluh tudi za malega človeka. Ne more poskrbeti za vse, je pa iz Ljubljane naredil prelepo mesto – me ne zanima, kje je dobil denar, zaradi mene ga je lahko tudi ukradel. On ne grabi zase, temveč, kot se reče, "pola sebi, pola šarcu daje".

Niti to vas ne odvrne, da se je znašel pod lupo protikorupcijske komisije?
Korupcija pač je – je bila že v antiki in verjetno že tudi v kameni dobi. Nemogoče je upati, da bi korupcijo popolnoma iztrebili. Tudi sama sem koruptivna – za čokolado z lešniki bi naredila marsikaj (smeh).

Tudi če bi ga aretirali?
Gospodarstvo ni moje področje. Tu si dovolim biti popolni butelj. Jaz spravljam svoje pošteno zaslužene škratovske cekine, da z njimi kaj kupim, pomagam kakšnemu umetniku, prijatelju ali pa kupim kaj za svoje mačke. Če pa bi mi kdo kot mladenki rekel, naj grem študirat ekonomijo, bi se pa raje vrgla v Ljubljanico s kamnom okoli vratu.

Kako to, da ste se odločili iti v dom za starejše občane?
Nisem še v domu, za zdaj sem še v varovanem stanovanju. Ko me je zadela kap, dolgo nisem mogla hoditi, nisem imela ravnotežja, tu pa imam na voljo alarmni gumb in reševalce. Zdaj pa sem že bolj pri sebi.

Vaš sosed pa je Janez Stanovnik?
Da, živi nad mano. Se razumeva in ko se srečava, kakšno rečeva, vendar morava govoriti zelo naglas, ker sva že oba napol gluha, tako da lahko marsikdo sliši, kaj se pogovarjava.

Pa se tu pogovarjate tudi s kakšnimi domobranci ali verniki?
Ob nedeljah tu poteka maša, mene to sploh ne moti. Vsaj dokler me ne poskuša kdo privleči tja, potem pa dam ven svoje kremplje.

Ali v življenju karkoli obžalujete?
Naredila sem seveda ogromno napak, ogromno neumnih odločitev, rinila z glavo skozi zid, odnesla nešteto bušk, a ničesar ne obžalujem. Včasih me je izučilo, drugič ne. Ena od prijateljic mi je nekoč rekla, da me vsak, ki ima pet minut časa, nategne (smeh).

Kaj pa otroci – tudi tega, da jih nikoli niste imeli, ne obžalujete?
Bog ne daj! Da bi se plazili po meni in kričali: "Babi, dej mi keš!"? Ni govora.

Kaj se bo zgodilo z vašo zapuščino, glede na to, da nimate potomcev?
Vse bo podedovala ena oseba, ki ji stoodstotno zaupam in jo poznam že desetletja. V oporoki sem to željo tudi zavarovala, da ne bi slučajno roke stegovali kakšni daljni sorodniki. Gre pa za moje avtorske pravice, nepremičnin pa nimam.

V Kinu Šiška imate 16. decembra projekt Horror Mundi.
V času 'jingle bellsa', grabljenja daril in kičastih dekoracij lahko ta svet sliši moj recital Groza sveta, ker ta svet je grozen. Ne moremo živeti v kičasti božični razglednici. V človeškem rodu je bilo od nekdaj veselje do ubijanja, mučenja in zla. Po svetu hodi zlo v človeški podobi. Moj upor je sicer šibak, spravim ga v verze, po drugi strani pa je močan – umetnina ima za tistega, ki jo razume, veliko moč.

Od kod pa tu v sliko stopi glasbenik Zlatko Kaučič, s katerim sodelujete pri omenjenem projektu?
To je pa eno izmed tistih sodelovanj, ko se kar srečaš in vzljubiš.

Za konec pa vas moram vprašati še nekaj o vaših nesmrtnih pravljičnih likih. Kje dobite ideje za njih – denimo za Kosovirje?
Kosovirje sem sanjala. Veliko idej sem dobila v jutranjem spanju, ko spiš samo še napol. Takrat so Kosovirji prileteli v mojo glavo in tu še vedno prebivajo.