Ko se omenja Nejca Gazvodo, se vedno omenja tudi izgubljeno generacijo 80. Je še vedno izgubljena?
To sem slišal že velikokrat, tudi v dneh pred Dvojino. Saj je po svoje izgubljena vsaka generacija in vsaka mora prekiniti z neko tradicijo. Ne vem, izgubili so nas nekje v žepu, potem pa jih bomo začeli tiščati kot frnikule, ki se nimajo kam odkotaliti. Ne gre toliko za to, da sem generacijski pisec, kot za to, da uporabim ljudi, ki so stari toliko kot jaz, da pripovedujem zgodbe, ki držijo skozi celoten spekter človeškega življenja. Z generacijskim piscem me mogoče najlažje popredalčkajo. Divjad recimo ni generacijski tekst, ker problemi, ki se jim dogajajo, niso problemi, ki bi bili vezani samo na to generacijo.
Divjad je drama o šestih prijateljih, ki se spet srečajo pol leta po smrti enega od prijateljev. Za predstavo ste, kot se zdi, pobrali najboljše igralce mlajše generacije.
Pobral sem tiste, ki se zdijo najboljši meni. Zvezde me niso nikoli zanimale. Takrat ko sem začel delati z Nino (Rakovec), Juretom (Henigmanom) in Lukom (Cimpričem) na Izletu, so šele komaj začeli delati. Nikoli ne izbiram po tem, koliko so igralci znani, meni tudi nekateri zelo popularni igralci v Sloveniji niso tako blizu. To me ne zanima in nikoli ne bi tvegal projekta samo zato, da bi imel v predstavi neko ime.
Kako to, da v predstavi ni Jureta in Nine?
Na nek način sem hotel delati še z drugi ekipo, ker sem z njima delal dvakrat zapored, absolutno pa sta onadva moja zelo ljuba igralca in vedno bosta. Zdaj samo čakam, da bom imel zanju naslednji projekt, navsezadnje pa onadva to popolnoma razumeta, ker nista vezana name, ne jaz nanju.
So bili vsi igralci iz predstave vaša prva izbira?
Ja in sem zaradi tega, da sem to izbiro obdržal, tudi prestavljal predstavo, ki bi morala biti narejena že pred Dvojino. Navsezadnje je tudi tekst malenkost oblikovan glede na njihove karakterne lastnosti, ker sem jih imel v glavi, ko sem to pisal, in to se tudi vidi.
Kako pa to, da potem nimajo tudi istih imen?
Imena izbiram tako, da izberem tista, ki mi prva padejo na pamet. Po moje sta samo dve možnosti – ali v imenih dejansko najdeš nek simbolizem ali pa jih poskušaš izstreliti čim bolj naravno. Saj ima tudi kakšen Slovenec blazno nenavadno, tuje ime in je popolnoma verjetno, da bi se znašel v tej družbi, ampak ima v trenutku, kot to prestaviš v fikcijo, to popolnoma drug kontekst. V umetnosti pač moraš imeti razloge za stvari, zato sem dal imena, ki so normalna: Sara, Primož, Mateja, Jan, Gregor in Vanja.
Bi bila Divjad lahko kratka zgodba?
Težko. Ima zelo dramsko strukturo in bi potrebovala adaptacijo v katerikoli drug medij. Prej bi bila lahko roman, a bi se je bilo spet treba lotiti z druge plati. Ti imaš v bistvu lahko zgodbo, v kateri lahko obravnavaš popolnoma druge stvari. Iz največje vojne zgodbe, bitke za Stalingrad, se lahko naredi največji epski film, lahko pa tudi dveurno vojno dramo o tem, kako nekdo čaka, ali bo dobil puško ali ne, odvisno je samo, kaj te v življenju zanima – človek ali eksplozije. Moraš pa seveda razumeti tudi medij. En medij ima en doseg, drug medij drug.
Do vas je z idejo, da bi delali predstavo, pristopil Mini teater.
Ivica Buljan je najprej prišel do mene zaradi neke druge ideje, ki potem ni bila realizirana, nato pa sta mi z Robertom Waltlom ponudila, da lahko delam pri njih. Edini pogoj je bil, da gre za avtorski projekt, kar je tako, kot da bi ti nekdo omogočil, da eno leto potuješ po svetu z neskončnim proračunom. Seveda sem takoj sprejel in tako je nastala Divjad. Bistven zaplet sem imel v glavi že zelo dolgo in sem potem samo naredil teatrsko obliko tega. Mogoče bi lahko tudi filmsko, a se mi zdi, da ta zgodba zelo ustreza teatru.
Kdaj se odločite, kaj bo nastalo, glede na to, da pišete kratke zgodbe, romane, snemate filme in delate predstave?
Nekatere zgodbe so zelo primerne samo za film ali literaturo ali teater, zato si nekateri tudi polomijo zobe, ko naredijo prenos iz ene oblike v drugo. Zame je Shining izjemna priredba romana, pa vem, da ga King ni maral, a je to Kingov problem. Kinga blazno spoštujem, ampak on ni filmar po duši. On nima pojma, kaj je film, kar je že pokazal s svojimi projekti, ki jih je delal. On dobro ve, kaj je literatura, medtem ko Kubrick dobro ve, kaj je film. Nič drugega ne potrebuješ, da se naučiš, kaj točno nekje funkcionira, kot do, da primerjaš knjigo in film Shining.
Koliko se pisanje za gledališče razlikuje od pisanja za film?
Razlika je predvsem v mediju. Ko nekdo začne govoriti, da je razlika predvsem v denarju, lokacijah, snemanju, so to vse traparije, tehnikalije. Seveda so razlike, a se v Sloveniji veliko preveč pogovarjamo o tehnikalijah. Če gledam s kreativnega vidika, je v gledališču drugačno vodenje pogleda, ker nimaš kadriranja, montaže, drugače izkoriščaš glasbo, prostor, čas, drugače je, koliko ljudje prebavijo neko stvar kot verjetno v gledališču ali filmu. Predvsem pa moraš vedno vzpostaviti nek lastni kozmos, in če boš na začetku postavil pravila, da vsi govorijo v rimah in letijo po zraku ter da po odru tekajo žirafe, bo takrat, ko bo po odru tekla zebra in bo nekdo hodil po tleh, to blazno čudno.
Sebe opisujete kot žarnico, ki se nenehno prižiga in ugaša, kontrolo nad stikalom pa imate le, kadar režirate. Se kaj bojite, da boste pregoreli?
O, to zagotovo bom, to je samo vprašanje časa. Mogoče ne samo v kreativnem smislu. Vendar pa po moje s tem nimam problemov, ker se bom preprosto umiril. Jaz potrebujem ustvarjanje, ne potrebujem pa dokazovanja, ker sem do nečesa že prišel v življenju in imam tudi rad ogromno stvari, ki me obdajajo in nimajo nobene zveze s tem, kar delam.
Pa najdete čas zanje?
Da, ga, zdajle grem recimo plesat sving. Če mi je v življenju omogočeno, da delam to, kar rad delam, in ob tem lahko počnem še druge stvari, bom to izkoristil. Jaz sem razvil veselje do življenja, neko otroško občudovanje, ki ga hvala bogu še vedno gojim in mi zaradi tega nič ni problem. Žalostno je, da je mogoče komu to problem, hkrati pa absolutno razumem te bolezni prvega sveta, ki znajo biti tragične: depresija zaradi osamljenosti, zapuščenost ... Ni ti treba biti reven v Afriki, da si tragičen, zelo tragičen si lahko tudi tukaj in zdaj.
Letos boste tudi član mednarodne strokovne žirije na Liffu. Liffe sicer redno spremljate tudi kot gledalec. Koliko filmov si pogledate?
Jaz nisem ta norec, ki jih pogleda po 30. Od 10 do 15, pa še to kdaj ne. Letos jih bom po moje videl več, predvsem pa se bom resno posvetil nalogi, ki sem jo dobil. Do tega moraš izkazati blazno spoštovanje in filme pogledati na velikem platnu, skoncentrirano, naspano, ne pa tako, da greš na en film, potem ko si prejšnji večer štiri ure pil. Ne, to jemljem kot resno delo in mi je hkrati seveda fenomenalno, ker bom pač gledal filme, sprejel pa sem ga predvsem zato, ker notri ni mojih kolegov. Težko bi sodil moje prijatelje in sodelavce na tak način, ne bi se dobro počutil v tej vlogi. Iz tega razloga namreč ne bi šel žirirati na Festival slovenskega filma.
Mi lahko mogoče vi kot Novomeščan poveste, kje se skriva razlog za novomeško pomlad, o kateri se tako pogosto govori?
To je mit. Zdi se mi simpatično, da je Štefančič to rekel, a to dejansko ne obstaja. Kolikor jaz vem, vsi živimo v Ljubljani in smo na nek način pritepeni z vseh vetrov, je pa seveda razlog, da sva z Rokom Bičkom delala skupaj, zagotovo ta, da sva se poznala z gimnazije, a je to popolnoma normalna stvar, da okolje združi ljudi, ki podobno razmišljajo.
