Vse več doktorjev znanosti je brez služb. Vlada kriza, zato nam država dopoveduje, da je denarja za javno šolstvo vse manj. Rešitev politikov za nastalo situacijo pa je očitno zmanjšanje števila doktorjev in osiromašenje pogojev za njihov študij. Ker je to pač lažje, kot da bi ustvarjali pogoje za njihova delovna mesta. Takšne odločitve hitro pokažejo, ali politiki mislijo, kar govorijo. Ko pripovedujejo o svetilnikih Evrope in družbi znanja, to pomeni, da ko odločajo o količini denarja za doktorski študij, ne preverjajo družbene potrebe po doktorantih. Če res želijo izobražene ljudi, pač morajo najti sredstva zanje.
Težava. Čeprav so se v zadnjih treh letih na ministrstvu za visoko šolstvo zamenjali že štirje ministri treh vlad, je nedopustno, da nikomur ni uspelo najti denarja za sofinanciranje doktorskega študija. Že vsaj tri leta, odkar so ukinili stabilno sofinanciranje in uvedli inovativno shemo, namreč vedo, da bo letos zanjo zmanjkalo denarja. Bizarno je sicer tudi, da ga je očitno preprosteje vrniti v Bruselj, kot pa prenesti iz ene univerze na drugo. Ob tem država financira študijske obiske v tujini, medtem ko se denimo državne štipendije podeljujejo zgolj na prvi in drugi stopnji. Če k temu dodamo še, da dodiplomske študente mečejo iz doma, ki je bil zgrajen prav zanje, se težko upremo vtisu, da splet naključij deluje skoraj kot sistematično prizadevanje, da bi študirali v tujini (ali sploh ne). To, za kar tu na leto plačajo okoli štiri tisoč evrov, čez mejo pač dobijo zastonj ali že za nekaj stotakov.
